Skoraj tridnevno potovanje v Švico se je začelo z ob polnočnim vstajanjem in vožnjo po turobni, megleni Sloveniji. Glasen avtobus je potihnil komaj, ko smo se z jutrom srečali z zelenimi ravninami in daljnim gorovjem Italije. Na tej poti, z nekaj kratkimi postanki v umazanih, italijanskih mestih, smo prečkali tudi znamenito dolino Aoste, katere strma pobočja so na gosto posejana z terasnimi vinogradi in propadlimi dvorci srednjeveških plemičev, danes večinoma spremenjenih v muzeje.

Opoldne smo se peljali skozi predor pod največjo evropsko goro, Mont Blancom. Tik za tem smo se znašli v hriboviti francoski pokrajini, konec katere pa nas je nestrpno čakala švicarska Ženeva. V njej je potekala večina naših raziskovanj. Ta so vodila po urejenih, strogo oblikovanih mestnih ulicah in skozi prestižne trgovine, od urarn do
supermarketov z vrtoglavimi cenami še tako preprostih izdelkov.

Celotno mesto je ovito okrog izjemno čistih voda ženevskega jezera, s katerega srede je brizgal velikanski curek vode, ki je tistim s slabšo orientacijo služil kot nekakšen kompas. Po daljšem sprehodu po čudovitem mestu in nekaj napetih dogodivšcinah smo se spet znašli na avtobusu, ki nas je odpeljal v staromodno urejen hotel, sicer spet čez
francosko mejo. Tam smo preživeli dobro postreženo noč, zjutraj pa se že ob devetih lotili preučevanja CERNa, v bistvu glavnega cilja našega potovanja. Tam smo si ogledali več razstav in poslušali kopico predavanj, ki so na nesrečo nekaterih profesorjev potekala v angleščini. Prva so potekala v recepcijski stavbi, kjer nam je irski študent razložil splošno delovanje inštituta. Potem smo se preselili v njihovo delavnico, kjer smo si lahko v živo ogledali naprave, ki sestavljajo hadronski pospeševalnik in so tam čakale na popravilo.
Nazadnje smo si ogledali še kontrolno sobo, kjer nadzirajo trke. Vsekakor smo izvedeli veliko o nedoumljivih mehanizmih našega vesolja.

Popoldne smo se poslovili od naših francosko-nemško-retoromanskih prijateljev in se vrnili na pot domov. Po kratkem fotografiranju pod Mont Blancom in postanku v nekem bučnem italijanskem postajališču, smo ob šestih prispeli pred gimnazijo in si tam izrekli bridko slovo.

Na potovanju so nas spremljali vodnica : Karmen Zebec in  profesorji Stanislav Šenveter, Lovro Beranič,  Mojca Čeh in Viktor Vidovič.

Pripravil Primož Vidovič, 3.e

[Show as slideshow]

1 2 8 ►