Ptuj – zidana kronika na križišču cest, ki so povezovale sončno Italijo s prostranstvi Panonske nižine ter alpske doline s širjavami Balkana – začenja svoje prvo poglavje v davnini mlajše kamene dobe. Že bila, zaradi pomembne lege, določena usoda, da je bil večkrat vpleten v zgodovinske dogodke evropskega pomena. Ta usoda je Ptuj, sicer naše najslikovitejše celinsko mesto, obdarilatudi z najbogatejšo dediščino preteklosti. Naravne danosti so povzročile, da je ob rečnem prehodu jantarske poti zrasla prometno, strateško in gospodarsko pomembna naselbina, ki je odigrala opazno zgodovinsko vlogo tako na področju politike in uprave kot na področju umetnosti in kulture. Na tem prostoru so se v pozni železni dobi naselili Kelti, sooblikovalci kasnejšega noriškega kraljestva, ki so prostor naselbine spremenili v bolj ali manj mirno speljano zasedbo. Rimljani so nasproti staroselske naselbine na južnem bregu reke postavili vojaško taborišče, ki so mu namenili izhodiščno vlogo pri osvajanju zahodne Panonije. Zaradi teh dogodkov in sprememb, ki so jih spremljale, je stara naselbina ob rastočem trgovskem prometu zaživela z novo močjo. Rimski pisci, začenši s Tacitom, večkrat omenjajo Ptuj v zvezi s pomembnimi dogodki, segajočimi od izvolitve Vespazijana za cesarja leta 69 pa do omembe političnega delovanja deda poslednjega zahodnorimskega cesarja Romula, odstavljenega leta 467. S temi zapisi se je začelo zgodovinsko obdobje Ptuja, ki je okoli leta 103 postal samoupravna enota COLONIA ULPIA TRAIANA POETOVIO, ki je dosegla svoj največji obseg v 2. in 3. stoletju ter bila leta 450 požgana od Hunov. Vendar je mesto

to katastrofo preživelo ter vsaj občasno ohranjalo utrjeni prehod čez Dravo vse do okoli leta 570, ko so ga zasedli Avari in zadnji priseljenci Slovani, ki so skupaj z njegovo naselbinsko tradicijo prevzeli tudi njegovo ime. Njihova poselitev je bila tako intenzivna, da se Ptuj še danes ponaša z najpomembnejšim zgodnjesrednjeveškim najdiščem na Slovenskem, katerega gradivo obsega časovno obdobje med 8. in 11. stoletjem. Z uničenjem avarske države ob koncu 8. stoletja sta Podravje in z njim Ptuj prešla v okvir frankovske države. Zaradi tradicionalnega in zelo pomembnega rečnega prehoda je takoj po frankovski zasedbi ponovno zaživela naselbina, ki je v letih med 840. in 874. pripadla spodnjepanonskima mejnima grofijama – knezoma Pribini in Koclju, med 874. in 890. pa je postopoma prešla v imunitetno last salzburške nadškofije. V letih med 977. in 1555. je bilo mesto v lasti salzburških nadškofov, nato pa v lasti deželnega kneza. Ptuj je leta 1487 opisal ogrski kancler Paolo Santonino: “Pa vendar ima ptujski okraj ob dobrih letinah na pretek kruha, vina in mesa, saj dobiš ta čas dva rejena junca za štiri dukate, dva hlebca kruha, lahkega, rahlega kot goba in belega, da boljšega nisem videl nikjer drugje, pa prodajajo za sold.” Izguba funkcije obmejne utrdbe, veliki požari v letih 1684, 1705, 1710 in 1744 ter druge ujme so Ptuj dokončno spremenile v povprečno podeželsko mesto.

Vendar pa mesto svoje veljave ni samo izgubljalo, saj je doživljalo tudi občasne vzpone. To se je zgodilo po letu 1740 v zvezi s povečano trgovino z osvobojeno Madžarsko in Slavonijo. Postopoma so se v mestu udomačili šolstvo, vojaštvo, usnjarska industrija, vinska veletrgovina, železniški in cestni promet ter začetki smotrne turistične dejavnosti. Več Pokrajinski muzej Ptuj.